# Brez sledi v borovem gozdu > Sam in njen oči taborita v borovem gozdu. Tiha zgodba o pozornosti do narave, o zvezdnem nebu in o občutku, da svet pustiš malo lepši, kot je bil. Canonical: https://www.bedtime-stories.fun/sl/showcase/brez-sledi-v-borovem-gozdu Last updated: 2026-03-02 - 7–8 let - 4 min - Resnični svet - Pripovedovalec ## Characters - oči (Father) - Sam (Daughter) ## Story Gozdna pot je bila ozka in bori so stali tako na gosto, da so njihove veje nad Samino glavo naredile streho. Dišalo je po smoli in vlažni zemlji, pod njenimi čevlji pa so pokale drobne vejice. Sam je nosila svoj nahrbtnik. Bil je skoraj tako velik kot ona, a vztrajala je, da ga bo nesla sama. Oči je hodil spredaj, s težkim nahrbtnikom s šotorom na hrbtu, in se vsake toliko obrnil, da bi videl, ali mu še sledi. Med bori sta našla jaso, kjer so bila tla mehka in ravna. Medtem ko je oči postavljal šotor, je Sam stekla malo naprej po poti. Tam je v mahu ležala prazna vrečka čipsa. Srebrna in zmečkana, kot bi jo prinesel veter. Sam se je sklonila, pobrala vrečko in jo pospravila v žep jakne. Ničesar ni rekla. To je bilo pač nekaj, kar se naredi. Malo naprej, ob robu majhnega potoka, ki je žuborel čez kamne, je našla plastenko. Tudi ta je romala v njen nahrbtnik. Potem pa še papirček od bonbona med koreninami starega bora. Ko se je vrnila, je šotor že stal. Oči je razgrnil podloge in spalne vreče. Videl je smeti v Saminih rokah in samo pokimal. Nasmehnil se je tako, kot se je vedno nasmehnil, kadar je bil ponosen, pa ni hotel veliko govoriti. Jedla sta kruh s sirom in jabolčne krhlje ter pila topel čaj iz termovke. Gozd okoli njiju je počasi utihnil. Samo detel je nekje visoko trkal — tok, tok, tok — potem pa je tudi on za danes končal. Ravno ko je mrak pobarval nebo temno modro, se je nekaj premaknilo na robu jase. Sam je zadržala dih. Med borovimi debli je stala srna. Dvignila je glavo in ju pogledala, z našpičenimi ušesi in s temnimi, mirnimi očmi. Nihče se ni premaknil. Sam je čutila, kako ji bije srce. Srna je kar stala tam, kot bi premišljevala, ali sta ta dva človeka v redu. Potem se je obrnila in brez glasu izginila med drevesi. Pozneje, ko je bila že prava tema, sta legla na podlogi pred šotorom in gledala navzgor. Nebo je bilo tako jasno, kot ga Sam še nikoli ni videla. Tisoče zvezd, ne, milijoni, povsod. Oči je dvignil roko in pokazal na svetel pas, ki se je vlekel čez vse nebo. To je bila Rimska cesta. Sam si je predstavljala, kako vse te zvezde svetijo skupaj, tako daleč, da si tega pravzaprav sploh ni mogoče predstavljati. Potem je oči pokazal na posebno svetlo zvezdo, ki je stala čisto mirno in trdno na nebu — Severnico. Malo naprej pa tri zvezde v vrsti, tesno skupaj, kot biseri na vrvici. To je bil Orionov pas. Sam je mirno ležala in čutila hladen nočni zrak na obrazu. Bori so tiho šumeli v vetru in nekje se je oglasil čuk. Mislila je na srno in na to, kako jo je pogledala. Tako mirno, tako brez strahu. Mogoče, je pomislila Sam, je prav to razlog, zakaj v gozdu ne puščamo smeti. Ne zaradi pravila. Ampak zato, ker gozd nekomu pripada. Srni. Čuku. Borom. Čez čas sta zlezla v spalni vreči. V njiju je bilo toplo in šotor je dišal po borovih iglicah. Oči je ležal tik ob njej in Sam je slišala njegovo mirno dihanje. Naslednje jutro sta vse pospravila. Vsako drobtinico, vsako vrečko čaja, vsak košček smeti, ki ga je Sam nabrala prejšnji dan. Še enkrat sta si ogledala jaso. Skoraj se ni videlo, da je bil tu kdo. Le nekaj sploščenih mest v mahu, kjer je stal šotor. Sam si je oprtala nahrbtnik in sledila očiju nazaj na ozko pot. Jutranje sonce je sijalo skozi bore in risalo zlate lise po gozdnih tleh. Nekje je taščica zapela svojo prvo pesem. In gozd za njima je ležal tih in čist ... kot bi vso noč samo sanjal. Lahko noč. ## Related - [Prisluhnite sami](https://www.bedtime-stories.fun/sl/showcase) - [Glasovi](https://www.bedtime-stories.fun/sl/voices) - [Cene](https://www.bedtime-stories.fun/sl/pricing)