# Oblaček blazinica za luno

> Majhen oblaček na nočnem nebu si želi postati blazina. Nežna, mirna zgodba za lahko noč o toplem občutku, da si prav tam, kjer je tvoje mesto.

Canonical: https://www.bedtime-stories.fun/sl/showcase/oblacek-blazinica-za-luno
Last updated: 2026-03-02

- 3–4 leta
- 4 min
- Čarobno
- Pripovedovalec

## Characters

- Sam (Son)

## Story

Sam je ležal v svoji posteljici. Odeja je bila topla in mehka, potegnjena čisto do vrha, do brade. Njegova blazina je bila puhasta in prijetna za crkljanje, mehka kot oblak. In soba je bila tiha. Čisto, čisto tiha. Slišati je bilo le Samovo tiho dihanje, mirno in enakomerno.

Sam je počasi obrnil glavo proti oknu. Zunaj je bilo nočno nebo temno in široko, široko kot veliko, globoko modro morje. In povsod so se iskrile majhne zvezdice, kot drobne lučke, ki nekomu pomežikujejo. Luna je bila velika, okrogla in zlata, kot nežna nočna lučka, ki tiho in toplo sveti nad vsem.

Tedaj je mimo po nebu priplaval nekaj majhnega. Drobcen oblaček, čisto osamljen. Bil je bel in mehak in tih kot šepet. Počasi je plul po širnem, temnem nebu in bil videti malo izgubljen ... tako majhen med vsemi velikimi, iskrečimi se zvezdami. Enkrat se je zavrtel okrog sebe, čisto nežno, kot da bi nekaj iskal.

Globoko v oblačku, tako kot pač razmišljajo oblaki, počasi, tiho in mehko, je bila skrita želja. Oblaček si je želel, da bi bil dovolj mehak, da bi postal prava blazina. Taka mehka, puhasta blazina, prav kakor tista pod Samovim licem. Blazina, na katero bi lahko kdo položil svojo utrujeno glavico.

In tako je oblaček poskusil. Napihnil se je, vedno večji in večji, okrogel in debel kot mehak penasti bonbon. A vseeno je še naprej lebdel, visoko na nebu. Potem je priplaval dol do velikega drevesa in se hotel uleči na veje, čisto pri miru ... a veter ga je nežno porinil naprej. Fiuuu, je zapihal veter, in oblaček je odplaval stran.

Potem je oblaček priplaval mimo Samovega okna. Hotel je sesti na okensko polico in tam počivati, čisto tiho in mirno. Res se je trudil. Ampak oblaki so pač ustvarjeni za lebdenje. Ne morejo sesti in ne morejo obležati. In tako je mali oblaček tiho plul naprej, vedno naprej, skozi tiho noč.

Sam je postajal zaspan. Oči so mu postajale težke, težke kot kamenčki. Lice je še globlje stisnil v svojo mehko blazino in enkrat zazehal, čisto počasi. In potem mu je skozi glavo zaplavala zaspana misel, tiha in nežna, kot listek, ki plava po zraku ...

Velika, okrogla, svetla luna ... je čisto nežno počivala na malem oblačku. Naslonila se je nanj, mehko, tiho in težko, prav tako, kot se je Sam naslanjal na svojo blazino. Oblaček je nosil luno in jo držal, čisto nežno.

Mali oblaček je bil ves čas že blazina. Blazina za luno. Ves čas je počel prav tisto, kar je bilo prav. Ni mu bilo treba postati nič drugega. Bil je že čisto prav, tak, kot je bil.

In oblaček je to tudi začutil, tisti topli, tihi občutek, da si prav tam, kamor spadaš. Ni več iskal. Počival je in nežno plul naprej, luna pa se je mehko naslanjala ob njegov bok. Zvezdice so tiho migotale naokrog, kot da bi kimale in šepetale: Ja, prav tako je prav.

Samu so se oči zaprle. Njegovo dihanje je postalo počasno in mirno. Okno je bilo mehak, temen kvadrat, poln tišine. Zunaj je bilo vse nežno, mirno in tiho. Luna je počivala na svojem oblačku. Sam je počival na svoji blazini. In vse je bilo tiho. Čisto tiho. Lahko noč, mali oblaček. Lahko noč, Sam.

## Related

- [Prisluhnite sami](https://www.bedtime-stories.fun/sl/showcase)
- [Glasovi](https://www.bedtime-stories.fun/sl/voices)
- [Cene](https://www.bedtime-stories.fun/sl/pricing)