# Pošasti ne obstajajo > Pomirjujoča zgodba za lahko noč za majhne otroke: Sam na steni zagleda strašljivo senco, a Mama mu pokaže, da je to le stol v mesečini. Topla, nežna in polna občutka varnosti. Canonical: https://www.bedtime-stories.fun/sl/showcase/posasti-ne-obstajajo Last updated: 2026-03-02 - 3–4 leta - 3 min - Resnični svet - Pripovedovalec ## Characters - Mama (Mother) - Sam (Son) ## Story Bil je čas za spanje in otroška soba je bila čisto tiha. Samo luna je sijala skozi okno in risala svetle lise po tleh. Sam je ležal v svoji posteljici, z odejo, potegnjeno do nosu. Njegov medvedek Beni je sedel poleg njega na blazini. Sam je Benija tesno stisnil k sebi in gledal v strop. Vse je bilo tako lepo mirno. Nočna lučka je v kotu svetila toplo in zlato. Zunaj je veter čisto tiho šumel skozi drevesa ... šššš ... šššš ... Potem pa je Sam nekaj zagledal na steni. Veliko, temno senco. Senca se je zibala sem in tja, čisto počasi, kot nekaj velikega, kar se premika. Sam je na široko odprl oči. Odejo je potegnil še malo višje in Benija stisnil še močneje. Njegovo srčece je razbijalo – bum, bum, bum. Ampak Sam je bil pogumen fantek. Senco si je čisto natančno ogledal. Senca je imela dve veliki roki, ki sta se premikali v vetru. Ali pa ... to sploh niso bile roke? Tedaj so se tiho odprla vrata. Cap, cap, cap. V sobo je prišla Mama. Sedla je na rob postelje, in takoj je zadišalo po toplini in po domu. Mama je Sama nežno pobožala po glavi. Videla je, da čisto tesno drži odejo, in videla je veliko senco na steni. Mama se je nasmehnila. Vstala je, stopila k oknu in zaveso malce odmaknila. In takrat ... takrat je to zagledal tudi Sam. Bil je stol! Stari stol ob oknu, na katerem je visel Samov pulover. Rokavi puloverja so v prepihu bingljali sem in tja. In luna je iz njih naredila veliko, majavo senco na steni. Sam je pogledal stol. Potem je pogledal senco. In potem ... se je moral zahihitati. Najprej čisto majhen hihit, potem pa pravi, zvonek smeh. Senca je bila vendar samo stol! Mama je Samu dala poljubček na čelo. Popravila mu je odejo, lepo toplo in mehko, in Benija spet položila čisto tesno k Samu. Sam je zazehal. Velik, okrogel zeh. Nosek je stisnil v Benijev mehki kožušček in zaprl oči. Senca na steni se je še malo zibala ... a zdaj sploh ni bila več strašljiva. Zdaj je bila videti skoraj smešna. Mama je čisto tiho zaprla vrata. V sobi je bilo tiho in toplo. Luna je nežno sijala skozi okno. In Sam je zaspal, čisto mirno, čisto varno, z Benijem v naročju. Kajti pošasti ne obstajajo. Lahko noč, mali Sam. ## Related - [Prisluhnite sami](https://www.bedtime-stories.fun/sl/showcase) - [Glasovi](https://www.bedtime-stories.fun/sl/voices) - [Cene](https://www.bedtime-stories.fun/sl/pricing)