# Volk v mesečini

> Nežna nova pripoved o Rdeči kapici: Sam v z mesečino obsijanem borovem gozdu sreča ranjenega volka, ki bi se rad le vrnil domov k svojim mladičkom.

Canonical: https://www.bedtime-stories.fun/sl/showcase/volk-v-mesecini
Last updated: 2026-03-02

- 5–6 let
- 5 min
- Čarobno
- Full Cast

## Characters

- Sam (Daughter)
- Volk (Wolf)

## Story

Bori so stali visoki in srebrni v mesečini. Njihove iglice so tiho šepetale v vetru, kot da si pripovedujejo skrivnosti. Med koreninami so svetile gobe, srebrnobele in nežne kot majhni lampijončki, ki jih je nekdo postavil ob stezi.

Sam je počasi hodila med njimi. Zeleno kapuco si je trdno potegnila čez glavo, v roki pa je nesla košaro s toplim kruhom za babičino hišico. Vonj svežega kruha se je mešal z vonjem borove smole in vlažnega mahu.

Tedaj se je zaslišalo cviljenje. Tiho, komaj slišno. Prihajalo je izza širokega starega bora. Sam je obstala. Nagnila je glavo in prisluhnila.

Za drevesom je ležal volk, zvit kot velik siv klobčič. Tresel se je. Sploh ni bil strašen. Bil je videti nekam majhen, z ogromnimi jantarnimi očmi in s tačko, ki jo je previdno držal v zraku.

Volk: Stopil sem na trn. In zdaj... zdaj ne najdem več svojega brloga. V mesečini so vsa drevesa videti enaka. Moji mladički me gotovo že čakajo.

Sam je postavila košaro na mah. Čisto počasi je pokleknila, da volka ne bi prestrašila. Z mirnimi prsti je prijela njegovo tačko in previdno izvlekla trn. Volk je ves čas mirno držal.

Volk: Oh. To je pa... veliko bolje. Hvala.

Sam je segla v košaro in odlomila kos toplega kruha. Ponudila ga je volku. Volk ga je na hitro povohal in ga čisto previdno vzel iz njene roke.

Volk: Topel je. Njam. Kaj tako dobrega še nikoli nisem jedel.

Sam ga je vprašujoče pogledala. Volk je razumel in počasi pokimal.

Volk: Moj brlog je pri žalujoči vrbi, ki se sklanja nad potokom. Tam, kjer luna na vodi nariše srebrno stezo. Če dobro prisluhneš, slišiš, kako voda žubori.

In tako sta se odpravila, deklica z zeleno kapuco in veliki sivi volk, drug ob drugem, počasi in tiho. Srebrne gobe so jima svetile na poti, luna pa je sijala skozi borove iglice kot skozi sito iz svetlobe.

Volk: Poglej, utrinek! Moji mladički bi ga radi videli. Utrinke imajo tako radi.

Sam je pogledala navzgor. Nebo je bilo polno zvezd in res je svetla črta švignila čez temo, kratka in prečudovita. Tiho se je nasmehnila.

Potem sta ga zaslišala: tiho žuborenje potoka. In tam je stala žalujoča vrba, katere dolge veje so se dotikale vode. Luna je res risala srebrno stezo po gladini, natanko tako, kot jo je opisal volk.

In nenadoma, vuš, so izpod vrbovih vej švignili trije majhni kosmati klobčiči. Trije drobni volčji mladički so se vrgli na svojega očka, ga cukali za ušesa in divje mahali z repki.

Volk: No, vi trije. Saj sem spet tukaj. Saj sem tu. In poglejte, namesto večerje sem domov pripeljal prijateljico.

Sam se je usedla v mehko travo in preostali kruh razdelila z mladički. Mali volčiči so cmokali in ji z vlažnimi smrčki drezali v roke. Eden se ji je zvil v naročju in zazehal.

Volk: Hvala, mala. Nisi se me bala. Tega ne bom pozabil.

Sam je mladička še enkrat pobožala po glavi, tiho vstala in šla naprej po srebrni stezi, proti babičini hišici.

Za njo je pod žalujočo vrbo volk dvignil glavo proti luni in zapel. To ni bilo tuljenje. Bila je pesem, tiha in topla, zahvala, ki je plavala med bori in Sam spremljala vso pot. In ko je potrkala na babičina vrata, si jo je še vedno tiho brundala.

Lahko noč, mala Sam. Lahko noč, veliki volk. In lahko noč, vi trije mali mladički pod žalujočo vrbo ob potoku.

## Related

- [Prisluhnite sami](https://www.bedtime-stories.fun/sl/showcase)
- [Glasovi](https://www.bedtime-stories.fun/sl/voices)
- [Cene](https://www.bedtime-stories.fun/sl/pricing)